Iskrenost je eden od najpomembnejših elementov uspešne ljubezenske zveze, toda skorajda ni človeka, ki se kdaj pa kdaj ni zlagal svojemu partnerju/partnerici, izkrivil resnico ali jo prikril.

Ne gre za velike prevare, laži in izdaje ljubljene osebe. Neiskreni smo že takrat, ko izgovorimo „bele“ laži tipa „Bila je gneča na cesti in sem se zato zadržala“, „Seveda ne bi imela nič proti, če gre z nama na dopust tudi tvoja mama“, „Te kavbojke so stale samo 7.000 tolarjev“. Četudi vse skupaj zveni povsem neškodljivo, je to lahko še kako nevarno. Oseba, ki je neiskrena, bo občutila, da ne more biti popolnoma „svoja“ v tej zvezi, prikrivala bo lastni jaz. Ko bo druga oseba odkrila, da je prva neiskrena in da laže, bo prizadeta in se bo počutila izdano.

V raziskavi neke ameriške ženske revije je 70 odstotkov žensk priznalo, da včasih lažejo svojim partnerjem. Okoli 65 odstotkov iz te skupine jih je povedalo, da po navadi laž priznajo, ker se počutijo krive in želijo stvari razčistiti. „Neiskrenost ustvarja občutek krivde, sramu in tesnobe, vsi pa v zvezi želimo občutiti ljubezen, zaupanje in varnost,“ pravi psihologinja Elayne Savage. Prav zato bi morala partnerja vaditi iskrenost v malih, vsakdanjih stvareh. Če mislite, da boste s svojim iskrenim odgovorom užalili partnerja, poudarite, da je to le vaše mnenje ali občutek o neki stvari. Tako ne boste zveneli prekritično.

Vendar pa to pravilo ne velja vedno – nekatere stvari je bolje zamolčati. Če vedno govorite o tem, kakšna so bila vaša pretekla razmerja, bo vaš partner verjetno občutil, da niste povsem predani zdajšnji zvezi in da ga primerjate z bivšimi. No, v tem, da omenite nekatere dogodke iz prejšnjih zvez, ni nič slabega, npr. ko pogovor nanese na to ali ko se z izbrancem (izbranko) odkrito pogovarjata o stvareh, ki vplivajo na vaša čustva. Osredotočita se raje na to, kar ste, ne pa na to, kar ste bili.